Literatura na sodišču

V oddaji Panoptikum z naslovom Literatura na sodišču je bilo govora tudi o plagiatih in kršitvah avtorskih pravic. V oddaji je nastopila tudi dr. Maja Bogataj Jančič, ki je pojasnila pojme “avtorska pravica” in “plagiat” ter razložila razliko med posegom v avtorske pravice in plagiranjem.

Izhodišče za oddajo je problem, ki ga je povzročila avtorica Gabriela Babnik Ouattara, ko je v svojem romanu Za angele, da jim ne bo dolgčas objavila več odlomkov iz leposlovne knjige Samo en ples avtorice Maline Schmidt Snoj. Babnik Ouattara je prepisala kar 68 odlomkov brez dovoljenja Schmidt Snoj oziroma založbe Mladinska knjiga.

Dr. Maja Bogataj Jančič je do oddaje zelo kritična, saj meni, da je “izzvenela kot opravičilo problematičnih dejanj avtorice Babnik Ouattara”, čeprav s svojim načinom ustvarjanja deluje neetično, saj plagira in posega v avtorske pravice tretjih (z dobesednim prepisovanjem ali predelovanjem tujih avtorskih del brez dovoljenj). Oddaja je problematična tudi zato, ker je zaradi očitnega pomanjkanja znanja in nerazumevanja pojmov hkratno obravnavala posege v avtorske pravice in plagiranje na eni strani ter potencialne posege v varstvo zasebnosti oziroma posege v osebnostne pravice na drugi strani, kar se je v preteklosti očitalo avtorjema Bredi Smolnikar in Matjažu Pikalu. Vse skupaj se je dodatno relativiziralo, ker je v oddaji nastopil tudi dr. Luka Vidmar, strokovnjak za cenzuro.

Avtorska pravica je namreč pravni instrument, ki ga z zakonom vzpostavi družba za spodbujanje ustvarjalnosti in nagrajevanje avtorjev na način, da se avtorju s trenutkom, ko ustvari avtorsko delo, na tem avtorskem delu prizna avtorska pravica. Avtorsko pravo v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ločuje med moralnimi (16. – 20. člen ZASP) in materialnimi (21. – 33. člen ZASP) avtorskimi pravicami. Plagiranje je neetično ravnanje, ko posameznik (npr. novinar, študent, profesor, umetnik) zavaja skupnost, kateri pripada, in se pretvarja, da je določeno delo njegova stvaritev, pa ni.

Pri kršitvah avtorskih pravic oziroma pri posegih v avtorske pravice nekdo uporabi avtorsko delo brez dovoljenja avtorja oz. imetnika pravic (to je oseba, na katero je avtor prenesel avtorske pravice). Oba imata možnost, da takšno dejanje preganjata na sodišču, tako da vložita civilno tožbo ali kazensko prijavo. Plagiranje pa je etično sporno dejanje, ko si nekdo prilasti delo in s tem zavaja skupnost, da je to delo njegovo. Ti dve dejanji lahko izhajata iz istega dejanskega stanja, kar pomeni, da se z določeno nedovoljeno uporabo zgodi poseg v avtorske pravice in neetično ravnanje plagiranja. Lahko pa se zgodi, da nekdo sicer pridobi avtorsko-pravno dovoljenje (t. i. dovoljenje za predelavo določenega avtorskega dela, npr. prevod), pa vseeno naredi etično sporno dejanje (npr. s tem, da se pretvarja, da je takšno prevedeno delo njegovo izvirno delo in ga, npr. prijavi na natečaj). Bistveno je, da so tudi sankcije različne. Če gre za poseg v avtorske pravice, sankcije izreče sodišče, plagiranje pa je kaznovano z moralnimi sankcijami (medijskim linčem, obsodbo javnosti, izločitvijo iz skupnosti). Takšno razlikovanje je ključno zlasti v današnjih časih, ker med drugim obstajajo močna orodja za plagiranje (npr. umetna inteligenca). Posebno se bodo s tem morale ukvarjati izobraževalne institucije, ki bodo morale izobraževati, kaj je problematično in v svojih pravilih predvideti postopke za identifikacijo in kaznovanje plagiranja.

V Sloveniji se tovrstna problematika zelo redko znajde na sodišču. Večinoma nasprotne strani dosežejo poravnavo. Kar je škoda, saj se določeni zamegljeni problemi ne razjasnijo.

V zvezi z dovoljenimi in nedovoljenimi predelavami je potrebno tudi poudariti, da vsakršna uporaba tujega dela ni nujno prepovedana, saj avtorsko pravo v ZASP (tako kot vsi avtorsko-pravni zakoni po svetu) določa občutljivo ravnotežje med avtorskimi pravicami na eni strani in izjemami in omejitvami na drugi strani. Na podlagi izjem in omejitev avtorskih pravic, ki so pri nas določene od 46. do 57. člena ZASP, so določene rabe dovoljene, brez da bi ustvarjalec avtorskega dela moral zaprositi za dovoljenje ali izplačati nadomestilo (npr. izjeme za izobraževanje, raziskovanje, parodiranje in citiranje). Pri tem je pomembno, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZASP. Pod kakšnimi pogoji je dovoljeno citiranje, je določeno v 51. členu ZASP, ki določa: “Navajanje odlomkov objavljenega dela ali posamičnih objavljenih del s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije je prosto, če je to potrebno z namenom ponazoritve, soočenja ali napotitve.” Torej nekdo, ki kritizira določeno delo, lahko velik del ali celoto uporabi v svojem delu. Ne more pa nekdo iz delčkov enega avtorskega dela sestaviti drugo avtorsko delo in se sklicevati, da je to v njegovem žanru dovoljeno in ga zgolj citirati kot enega izmed potencialnih virov. Dodatno je potrebno tudi izpostaviti, da je pomembno razlikovati med inspiracijo in predelavo. Eno najtežjih vprašanj v avtorskem pravu je, kje se konča inspiracija in začne (nedovoljena) predelava.

Zelo dobro bi bilo, da bi bil primer, ki je bil predstavljen v oddaji, obravnavan na sodišču. Da bi založba Mladinska knjiga in tudi avtorica Schmidt Snoj vložili tožbo proti Babnik Ouattara in založbi Litera.

Dr. Maja Bogataj Jančič meni, da so dejanja avtorice Babnik Ouattara zelo problematična in neetična, ker avtorica plagira (vzema stvaritve tretjih in jih prikazuje kot svoja) in s tem krši avtorske pravice tako prvotne avtorice Schmidt Snoj (pravico predelave, pravico reproduciranja, moralne avtorske pravice) kot tudi založbe Mladinska knjiga.

Oddaja Panoptikum je to situacijo zameglila, pomešala jabolka in hruške in izzvenela kot poskus opravičevanja moralne zavržnosti problematičnih ravnanj avtorice, kar je zelo sporno.