Kakšna je funkcija funkcionalnosti v pravu znamk?

Kot je pojasnila Annette Kur iz Inštituta Max Planck za intelektualno lastnino in konkurenčno pravo je cilj določbe v skladu s sodno prakso Sodišča EU preprečevanje monopola (zadeva Lego Juris, v kateri je bila zavrnjena registracije Lego kocke kot blagovne znamke) in omogočanje določene stopnje svobode izbire pri ustvarjanju novih izdelkov (Philips v. Remington, v kateri je šlo za registrcijo Philipsovega trikotnega električnega brvnika). V zadevi Hauck v. Stokke (poskus registracije otroškega stola Tripp Trapp) je Sodišče EU razložilo, da za dosego želenega cilja razlog za zavrnitev ne more biti omejen izključno na dizajn produkta, ampak je treba upoštevati tudi bolj objektivne kriterije, ki jih imajo potrošniki v mislih, ko se odločajo za nakup produkta, kot je denimo cena. Generalni pravobranilec je v tej zadevi podal pomembno mnenje, in sicer da osnovne značilnosti, ki se odražajo v obliki produkta, ne morejo biti predmet izključne pravice, ampak morajo ostati dostopne vsem konkurentom.

Nadalje je Allan James z britanskega Urada za intelektualno lastnino ponazoril, kako je doktrina funkcionalnosti uporabljena v praksi urada. Navadno pri pregledu vloge za registracijo urad poseže po preprostem vizualnem pregledu znaka, v težjih primerih se opravijo tudi ankete med potrošniki oziroma se upošteva mnenje strokovnjakov, ki je pomemben, vendar redko odločujoč dejavnik. Pomembno vprašanje je tudi kumulacija več razlogov za zavrnitev registracije na podlagi funkcionalnosti. V zadevi Nestlé v. Cadbury (poskus registracije oblike Kit Kat čokoladne tablice) je denimo urad upošteval kombinacijo več dejavnikov, vključno s procesom proizvodnje tablice, Sodišče EU pa je poudarilo, da kljub temu, da se dejavniki lahko prekrivajo, jih je potrebno upoštevati ločeno.

Mark McKenna, profesor na Notre Dame Law School v Indiani, je predstavil, kako se je doktrina funkcionalnosti razvila v ameriški sodni praksi. V skladu z ameriškim pravom intelektualne lastnine so namreč dizajni zaščiteni s t. i. “utility patents” oziroma “design patents” in sodišča so se dolgo spraševala, ali je treba omogočiti zaščito prek prava znamk tudi neregistriranim dizajnom. Ključno vprašanje pri tem je kolizija med pravico in potrebo konkurentov, da kopirajo obliko ali druge značilnosti, ki so posledica funkcionalnosti. V zadevi Kellogg v. National Biscuit, denimo, je obliko kosmičev narekoval učinkovitejši proizvodni proces, zato je ni bilo mogoče registrirati kot znamko. Dodatno razlago je ameriško vrhovno sodišče podalo v znameniti zadevi Qualitex, kjer je funkcionalnost definiralo kot značilnost, ki je bistvena za uporabo ali namen produkta oziroma ki vpliva na njegovo ceno ali kvaliteto.

Nazadnje je svoj pogled podala še prof. Saeema Ahmed-Kristensen iz Royal College of Art (RCA), ki je povedala, da se pravni koncept funkcionalnosti ne sklada nujno z oblikovalskim konceptom. Ko oblikovalci govorijo o funkcionalnosti mislijo predvsem na tehnično funkcionalnost, ko pa imajo v mislih estetsko funkcionalnost, govorijo o vrednosti (“value”). Zanje dizajn po definiciji vedno predstavlja eno izmed različnih možnosti, kako oblikovati izdelek.

Razpravo je zaključil panelist Daniel Alexander QC, in sicer z mislijo, da ni vedno enostavno potegniti črto med tem, kar je lahko zaščiteno in tem, kar ne bi smelo biti. Pri tem je ključna vloga sodišč, ki morajo postaviti na tehtnico interese različnih deležnikov in priti do razumne rešitve.

Posnetek seminarja si lahko ogledate tukaj.