Direktiva o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu (v nadaljevanju: direktiva) prinaša nekatere pozitivne novosti, po drugi strani pa ima številne negativne implikacije. Spodaj so analizirane nekatere najpomembnejše določbe, ki jih bodo zakonodajalci držav članic morali v postopku implementacije direktive vnesti v nacionalne ureditve.

Člena 3 in 3a (zdaj 3 in 4) / Člen 4 (zdaj 5) / Členi 5 in 7 do 9a (zdaj 6 in 8 do 12) / Člen 10b (zdaj 14) / Člen 11 (zdaj 15) / Člen 13 (zdaj 17) / Členi -14 do 16a (zdaj 18 do 22)

Člena 3 in 3a (zdaj 3 in 4): Tekstovno in podatkovno rudarjenje

Direktiva predvideva uvedbo nove obvezne izjeme za tekstovno in podatkovno rudarjenje, v skladu s katero bi smeli uporabniki brez dovoljenja avtorja in brez plačila posebnega nadomestila z orodji za tekstovno in podatkovno rudarjenje zbirati podatke, do katerih imajo zakonit dostop. Besedilno in podatkovno rudarjenje je avtomatizirani postopek zbiranja in analiziranja velikih količin besedil ali podatkovnih virov, ki lahko zagotovi koristne informacije za študije in raziskave. Koristniki te izjeme naj bi bile znanstvene ustanove in ustanove za varovanje kulturne dediščine, kadar rudarijo v znanstveno-raziskovalne namene. Podatki bi se lahko hranili za čas, ki je potreben, da se zagotovi preverljivost znanstvenih raziskav.

V členu 3a je predvidena tudi dodatna obvezna izjema, ki tekstovno in podatkovno rudarjenje dovoljuje tudi drugim subjektom (npr. novinarjem, gospodarskim subjektom, inovatorjem, ipd.), vendar le pod pogojem, da imetniki pravic rudarjenja ne prepovejo. Podatki, zbrani z rudarjenjem, bi se lahko hranili za čas, ki je potreben za doseganje namena zbiranja podatkov.

Prednosti:

Akti EU doslej tekstovnega in podatkovnega rudarjenja niso neposredno urejali (z izjemo člena 5(1) InfoSoc direktive, ki določa obvezno izjemo za “začasna dejanja reproduciranja”, kar verjetno vključuje tudi nekatera dejanja, ki se izvajajo v postopku tekstovnega in podatkovnega rudarjenja). Zato so se raziskovalci soočali s pravno negotovostjo, ali smejo izvajati rudarjenje in v kakšni obliki. Obvezna izjema bo, vsaj za znanstvene ustanove in ustanove za varovanje kulturne dediščine, prinesla pravno jasnost in jim omogočila, da v znanstveno-raziskovalne namene prosto rudarijo po zakonito dostopnih podatkih. Podatki se bodo najverjetneje lahko hranili neomejen čas.

Slabosti:

Pravica do branja je tudi pravica do rudarjenja, zato bi se morala izjema za tekstovno in podatkovno rudarjenje nanašati na vse osebe v javnem in zasebnem sektorju, ki smejo izvajati tekstovno in podatkovno rudarjenje za vse namene. Zavzemati bi se bilo treba za kar se da široko in odprto izjemo za tekstovno in podatkovno rudarjenje, kajti rudarjenje po javno dostopnih podatkih je ključnega pomena za razvoj znanosti in družbe, saj omogoča neomejene možnosti za raziskovanje in inovacije ter krepi civilno iniciativo v znanosti in gospodarstvu.

Uporabniki, ki niso znanstvene ustanove in ustanove za varovanje kulturne dediščine, se bodo morali zanašati na bolj omejeno izjemo, ki bo omogočala besedilno in podatkovno rudarjenje samo, če imetniki pravic na delih temu ne bodo nasprotovali. Inovatorji, novinarji in vsi drugi bodo v tem primeru morali pridobiti dovoljenje imetnikov pravic, tudi če imajo zakonit dostop do vsebin, po katerih rudarijo. Podatke bodo smeli hraniti le za čas, ki ga opravičuje (prvotni) namen rudarjenja, kar bo preprečevalo, da bi se že zbrani podatki hranili in kasneje uporabili za nov namen, zato bo v takem primeru potrebno podatke zbrati znova.

Več o tem na spletni strani Internet is for the people – besedilno in podatkovno rudarjenje, ki jo je pripravila Communia in na spletni strani evropske poslanke Julie Rede – Text and data mining limited.

Skupina znanstvenikov pravne, ekonomske in družboslovne stroke iz vodilnih raziskovalnih centrov po Evropi je na Evropski parlament in Svet EU naslovila odprto pismo, v katerem izpostavljajo stališča, ki jih zastopa tudi Ministrstvo za izobraževanje in šport.

Enaka stališča v svojem odprtem pismu zastopa tudi 28 organizacij, ki predstavljajo univerze, tehnološka podjetja, ponudnike telekomunikacijskih storitev, start-up podjetja, knjižnice, znanstvene ustanove, open access založnike, nevladne organizacije in novinarje.

Pravni aspekti nove izjeme so podrobno pojasnjeni tudi v poročilu Odbora JURI za pravne zadeve.

O členih 3 in 3a (zdaj 3 in 4) se je razpisala tudi Communia v prispevku Can Voss salvage the text and data mining exception.

Člen 4 (zdaj 5): Uporaba del in drugih predmetov urejanja v dejavnostih digitalnega in čezmejnega poučevanja

Avtorske pravice v veliko primerih nepotrebno in neuravnoteženo omejujejo uporabo vsebin v izobraževalnih praksah in učitelje postavljajo v zahteven položaj, ko se morajo spopadati z vprašanjem, ali smejo za namene izobraževanja prosto uporabiti določeno avtorsko delo ali ne. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah trenutno ne omogoča mnogih sodobnih izobraževalnih metod (npr. deljenja vsebin med učenci in učitelji po elektronski pošti, ustvarjanja zbirk učnega gradiva in deljenje tega gradiva na spletu, itd.). Ker izjeme za izobraževanje med državami članicami niso usklajene, so otežene tudi čezmejne izobraževalne dejavnosti, ki se jih udeležujejo učenci in učitelji.

Direktive v 4. (zdaj 5.) členu predvideva uvedbo izjeme, ki bi omogočala prosto uporabo avtorskih del v digitalni obliki za namen ilustracije pri poučevanju. Uporaba je tako omogočena le v prostorih izobraževalnih ustanov in drugih prostorih, ki so pod odgovornostjo teh ustanov ter v varnih elektronskih omrežjih, ki jih vzpostavijo izobraževalne ustanove. Države članice imajo možnost to obvezno izjemo uvesti brezplačno ali pod pogojem plačila nadomestila imetnikom pravic, lahko pa se uvedbi izjeme tudi povsem izognejo, kadar so izobraževalnim ustanovam na voljo enostavno dostopne, vendar plačljive, licence, ki jih ponudijo imetniki pravic (npr. založniki).

Prednosti:

Obvezna izjema za izobraževanje, kot je predvidena v členu 4(1) (zdaj 5(1)), rešuje nekatera vprašanja, s katerimi se soočajo učitelji in učenci v EU in bi ob izpolnjevanju pogojev (organiziran izobraževalni proces in varna elektronska omrežja) omogočala digitalno uporabo avtorskih del za namene poučevanja.

Slabosti:

Predlagana določba ima veliko pomanjkljivost, saj odpira možnost, da bi morale šole in druge izobraževalne ustanove za uporabo avtorskih del pri pouku sklepati licenčne pogodbe in plačati nadomestilo avtorjem in drugim imetnikom pravic (npr. založnikom). Takšne plačljive licence bodo znatno finančno obremenile javne in zasebne izobraževalne institucije ter jih prisilile v pogajanja s kolektivnimi organizacijami ali celo posameznimi imetniki pravic, kadar ti niso kolektivno zastopani.

Učitelji in učenci potrebujejo izjemo za izobraževanje, ki jim zagotavlja enake minimalne pravice po vsej EU. Te minimalne pravice ne bi smele biti odvisne od obstoja (ali neobstoja) licenc oziroma od volje imetnikov pravic. Slednji se lahko namreč odločijo in ponudijo licenco, pod pogoji, ki jih sami določijo. V tem primeru se izobraževalne ustanove na izjemo ne morejo več sklicevati. Poleg tega bi izjema za izobraževanje morala biti kar se da široka – nanašati bi se morala na vse nekomercialne izobraževalne dejavnosti učiteljev in učencev kot del učnega procesa, ki lahko poteka v vseh okoljih (digitalnih in nedigitalnih) ter v vseh oblikah (uporaba del v vseh formatih, v celoti ali deloma, v originalni, prevedeni ali predelani obliki).

Izjema bi morala biti v korist tudi vsem drugim subjektom, ki izvajajo nekomercialne izobraževalne dejavnosti (knjižnice, muzeji, raziskovalne ustanove, ponudniki izobraževanja na daljavo, neprofitne organizacije, socialna podjetja, itd.). Zahteva, da se sme dela uporabljati le znotraj varnih zaprtih omrežij izobraževalnih institucij, bo obremenila ustanove, ki si takih omrežij morda ne morejo privoščiti.

Več o tem na spletni strani Internet is for the people – izjema za izobraževanje.

Communia je vodila iniciativo za učinkovito izjemo za izobraževanje. Pripravila je tudi poročilo o stanju in neprimernosti sistema licenc za namene izobraževanja po Evropi. Večkrat je tudi pisala o problematiki člena 4(2) (zdaj 5(2)), skupaj z ETUCE in EFEE pa je izdala tudi skupne ugotovitve glede ureditve izjeme za izobraževanje. ETUCE v okviru globalne unije učiteljev in vzgojiteljev nasprotuje izjemi za izobraževanje oziroma direktivi kot celoti.

Evropska komisija je objavila uradno poročilo glede pravnega okvirja EU in držav članic glede avtorskih pravic in izjeme za izobraževanje.

Členi 5 in 7 do 9a (zdaj 6 in 8 do 12): Varstvo kulturne dediščine

Direktiva vsebuje določbe, ki bi muzejem, arhivom in knjižnicam, omogočale, da zagotavljajo boljše storitve svojim uporabnikom.

Nova obvezna izjema v členu 5 (zdaj 6) bo omogočala, da ustanove za varstvo kulturne dediščine za namene ohranitve del, ki se nahajajo v njihovih zbirkah, ta dela reproducirajo (digitalizirajo).

Členi 7 do 9a (zdaj 8 do 12) pa bodo ustanovam za varstvo kulturne dediščine olajšali možnost, da dela iz svojih zbirk, ki niso komercialno dostopna (t. i. razprodana dela), dajejo na voljo javnosti na spletu. Ustanove bodo za objavo razprodanih del na spletu morale primarno pridobiti licenco s strani kolektive organizacije. V primeru, kadar za določeno delo ali vrsto uporabe ne bo mogoče dobiti take licence (ker ustrezna kolektivna organizacija ne obstaja ali pa ni pooblaščena za upravljanje za določene načine izkoriščanja), se bodo ustanove za varstvo kulturne dediščine lahko sklicevale na izjemo za prosto uporabo razprodanih del in določeno delo vendarle objavile v okviru svojih neprofitnih spletnih strani.

Prednosti:

Ustanove za varstvo kulturne dediščine, kot so muzeji, arhivi in knjižnice, bi lahko preko procesov digitalizacije avtorska dela dale na voljo na spletu in s tem širši javnosti omogočile dostop do del, ki so sicer zaprta v njihovih arhivih. Vendar pa te institucije pogosto niso imetniki pravic na delih, ki jih hranijo v svojih zbirkah, in je zanje zelo zamudno in finančno obremenjujoče razčiščevati avtorske pravice, zlasti ko gre za starejša dela, ki jih imetniki pravic ne izkoriščajo več. To je privedlo do situacije, da je le majhen del zbirk avtorskih del iz 20. stoletja, ki jih hranijo evropske knjižnice, arhivi in muzeji, na voljo na spletu. Ustanove za varstvo kulturne dediščine temu pravijo “črna luknja 20. stoletja”.

Direktiva združuje sistem licenciranja z izjemo, ki služi kot nadomestni mehanizem za primere, ko licence niso na voljo. Določbe direktive bodo ustanovam za varstvo kulturne dediščine zagotovile rešitve za večino njihovih težav v zvezi z avtorskimi pravicami, s katerimi se soočajo pri digitalizaciji svojih zbirk.

Več o tem na spletni strani Internet is for the people – kulturna dediščina.

O izjemi za razprodana dela je večkrat pisala tudi organizacija Europeana v prispevkih The missing decades: the 20th century black hole in Europeana in A better solution to making out of commerce works available online.

Glede pozitivnih stvari za ustanove kulturne dediščine je pisala tudi Communia v prispevku Copyright reform still stalled, but there is some good news for the Public Domain.

Člen 10b (zdaj 14): Dela v javni domeni

Direktiva predvideva izrecno določbo za varovanje del v javni domeni: dela, ki so že v javni domeni (npr. zato, ker so avtorske pravice na delu že potekle), z reprodukcijo, ki je zvesta kopija izvirnika (npr. fotografijo oljne slike), ne postanejo ponovno predmet avtorskih pravic. S tem se prepreči, da bi institucije ki imajo ta dela v svojih zbirkah (npr. muzeji), ponovno “pridobili” avtorske pravice na teh delih in bi nato preprečevali oz. omejevali njihovo uporabo.

Prednosti:

Trenutno lahko muzeji v številnih državah članicah uveljavljajo pravice v zvezi s fotografskimi reprodukcijami del v javni domeni s sklicevanjem na sorodne pravice, ki varujejo neizvirne fotografije. To pomeni, da je lahko ista fotografija umetniškega dela v eni državi članici varovana z avtorskimi pravicami, v drugi pa je v javni domeni. Muzeji bi se morali kot javne ustanove osredotočiti na to, da bodo njihove zbirke široko dostopne javnosti, ne pa da omejujejo uporabnike pri uporabi skupne kulturne dediščine. Določba o delih v javni domeni varuje korpus del, ki jih smejo uporabniki prosto uporabljati, tudi pri ustvarjanju derivativnih del. Člen 10b (zdaj 14) namreč jasno določa, da neizvirne reprodukcije del v javni domeni v nobeni državi članici EU ne smejo biti varovane z avtorskimi pravicami ali sorodnimi pravicami.

Več o tem na spletni strani Internet is for the people – javna domena.

Organizacija Europeana, iniciative EU, ki omogoča dostop do digitaliziranih knjig, glasbe in umetniških del, je izdala Listino o javni domeni.

O pozitivnih vidikih glede javne domene je pisala tudi Communia  v prispevku Copyright reform still stalled, but there is some good news for the Public Domain.

Člen 11 (zdaj 15): Nova sorodna pravica za izdajatelje medijskih publikacij

Direktiva vpeljuje novo avtorski sorodno pravico za izdajatelje medijskih publikacij, s katero bi izdajatelji novic in drugih spletnih publikacij pridobili pravico do nadomestila za rabo vsebin ali delov teh vsebin. Nova sorodna pravica pokriva vse spletne uporabe medijskih publikacij s strani ponudnikov storitev informacijske družbe z izjemo posameznih besed ali zelo kratkih izvlečkov.

Določba se ne nanaša na publikacije, izdane v znanstvene ali akademske namene (člen 2), prav tako je izrecno izvzeta zasebna in nekomercialna uporaba novic s strani posameznikov. Države članice morajo avtorjem zagotoviti “ustrezen delež” vseh dodatnih prihodkov, ustvarjenih na podlagi pravice. Obdobje trajanja pravice je 2 leti od objave publikacije.

Slabosti:

Uvedba novih pravic za založnike medijskih publikacij je neprimeren ukrep, ki ne bo rešil težav v založniški industriji, kakor se je že izkazalo ob vpeljavi podobnih pravic v Španiji in Nemčiji, kjer so obveznosti obremenile zlasti manjše spletne ponudnike, veliki (npr. Google News) pa so se dajatvam izognili. Nove nepotrebne pravice za izdajatelje novic bodo premaknile razmerje moči v prid velikih akterjev na medijskem trgu, krnile svobodo izražanja na internetu in neodvisno novinarstvo ter spodbujale uporabo nepreverjenih virov informacij in s tem porast “fake news”. Poleg tega bo nova določba ustvarila dodatno sorodno pravico za vsebine, ki so že zajete z avtorskimi pravicami.

Nova sorodna pravica je bila ostro kritizirana s strani akademikov in civilne družbe. Podelitev nove pravice založnikom brez kakršnegakoli dokaza, da bo ta dosegla zastavljeni cilj, bo postavila nevaren precedenčni primer, zato bi bilo pravico založnikov medijskih publikacij treba črtati iz predlagane direktive v celoti. Obstoječi problem založnikov bi bilo mogoče rešiti z uvedbo pravne domneve, da so založniki medijskih publikacij upravičeni do uveljavljanja pravic v zvezi z deli, na katerih imajo avtorske in sorodne pravice.

Več o tem na spletni strani Internet is for the people – pravice založnikov medijskih publikacij in na spletni strani evropske poslanke Julie Rede – Extra copyright for news sites (“Link tax”).

Na probleme s členom 11 opozarjajo tudi združenja knjižnic po vsej Evropi.

Novi sorodni pravici že od začetka nasprotujejo mnogi ugledni evropski akademiki (odprti pismi Academics against publishers’ right in The Copyright Directive is falling), do nove pravice pa je kritičen tudi inštitut Max Planck.

Februarja so se 11. (zdaj 15.) členu odrekli tudi novinarji, čeprav so ga prej podpirali. Odstavek 4a (zdaj 5) naj bi namreč zagotavljal, da dobijo novinarji primeren delež dohodka, ki ga založniki publikacij prejmejo iz naslova izkoriščanja dela s strani ponudnikov spletnih storitev. Vendar pa je določba le dimna zavesa, saj recital 35 (zdaj 59) določa, da ta določba ne posega v pogodbene dogovore med novinarji in založniki in da ne posega v “zakonodajo, ki ureja imetništvo pravic”. V grobem to pomeni, da lahko založniki novinarje prisilijo, da se v svojih pogodbah o zaposlitvi ali avtorskih pogodbah vnaprej odpovejo uveljavljanju pravice do pravičnega nadomestila po členu 11(4a) (zdaj 15(5)).

Člen 13 (zdaj 17): Uporaba zaščitene vsebine s strani ponudnikov storitev informacijske družbe, ki shranjujejo in dajejo dostop do obsežnih količin del in drugih predmetov urejanja, ki jih naložijo njihovi uporabniki

Člen 13 (zdaj 17) direktive predvideva nove obveznosti za ponudnike spletnih storitev, ki omogočajo deljenje in shranjevanje uporabniških vsebin (zlasti platforme za deljenje slik in videov, kot sta YouTube in Facebook, pa tudi platforme, ki ponujajo dostop do literature ali računalniških programov, kot sta npr. SciHub in GitHub).

Doslej spletne platforme načeloma niso bilo odgovorne za kršitve avtorskih pravic, ki so jih storili njihovi uporabniki. Člen 14 Direktive o elektronskem poslovanju namreč določa, da se t. i. ponudniki storitev informacijske družbe ne morejo šteti za odgovorne, dokler ne vedo za nezakonito dejavnost, in če tedaj, ko pridobijo tako znanje, brez odlašanja odstranijo ali onemogočijo dostop do kršeče vsebine. Z drugimi besedami, platforme lahko objavljajo dela, ki so jih naložili njihovi uporabniki, morajo pa odstraniti vsebine takoj, ko dobijo informacije, da te vsebine kršijo avtorske pravice.

V skladu z novo Direktivo bodo morali ponudniki platform za dajanje uporabniških vsebin na voljo javnosti pridobiti licence od imetnikov pravic, sicer bodo odgovarjali za kršitve, ki jih uporabniki storijo s tem, ko na platformo naložijo neko vsebino (npr. pesem), za katero nimajo razčiščenih pravic. Odgovornosti se bodo lahko izognili, če bodo z uporabo filtrov preprečili dostop do kršečih vsebin.

Od obveznosti po členu 13 (zdaj 17) so izrecno izvzeti nekateri ponudniki vsebin, kot so spletne enciklopedije, neprofitni znanstveni in akademski repozitoriji, platforme, ki nudijo open source računalniške programe, ipd. (člen 2). Prav tako so obveznosti filtriranja in odstranjevanja vsebin nekoliko manj stroge za platforme, ki so stare manj kot 3 leta, ustvarijo manj kot 10 milijonov EUR letnih dohodkov in imajo manj kot 5 milijonov naročnikov.

Slabosti:

Nove obveznosti spletnih platform so usmerjene zlasti v plačevanje licenčnin imetnikom pravic ali pa aktivno preprečevanje kršitve avtorskih pravic, kar je tehnično mogoče predvsem s filtriranjem vseh naloženih vsebin. Člen 13 (zdaj 17) prinaša mnoge pravne negotovosti, ki se jim bodo spletne platforme lahko izognile le s filtriranjem in blokiranjem vsebin, ki jih nalagajo uporabniki. S tem člen 13 (zdaj 17) nasprotuje že sprejeti EU zakonodaji in izpodbija doslej veljavno sodno prakso Sodišča EU, ki prepoveduje splošno filtriranje spletnih vsebin.

Generalno filtriranje vsebin lahko krši svobodo govora, ki je ena izmed temeljnih človekovih pravic, in lahko uvaja privatno cenzuro nad uporabniškimi vsebinami. Tehnologije za prepoznavanje vsebin ne omogočajo primerne pravne presoje, ali gre v določenem primeru za zakonito uporabo avtorskega dela (npr. na podlagi zakonske izjeme) ali za kršitev pravic. Da bi se izognili morebitnim tožbenim zahtevkom, bodo ponudniki vsebin v dvomu vsebine raje preventivno odstranili, čeprav bi bila njihova uporaba morda zakonita. Poleg tega bodo zahteve iz člena 13 (zdaj 17) vplivale na vse spletne platforme, tudi tiste, ki sploh ne vsebujejo glasbe. Nalaganje obremenjujočih obveznosti po filtriranju vsebin na platformah bo pomenilo, da se bodo številne prisiljene spremeniti ali zapreti, kar bo omejilo izbiro uporabnikom interneta v Evropi.

Več o tem na spletni strani Internet is for the People – filtriranje uporabniških vsebin in na spletni strani evropske poslanke Julie Rede – Upload filters.

Communia je pripravila tudi pregledno shemo delovanja člena 13 (zdaj 17).

Zoper člen 13 (zdaj 17) sicer že dlje časa potekajo javne iniciative, na primer #SaveYourInternet, o katerem je pisala tudi Communia v prispevku More and more experts warn against the dangers of Article 13 upload filters.

Peticijo zoper člen 13  (zdaj 17) je podpisalo tudi 145 organizacij na področju znanosti, gospodarstva, knjižnic, izobraževanja, idr., na negativne posledice določbe pa je opozoril tudi Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice.

Nasprotovanje členu 13 (zdaj 17) narašča na vseh straneh, saj so zadnjim predlogom določbe v trialogu nasprotovala tudi združenja nekaterih imetnikov pravic (npr. v avdio-vizualnem in športnem sektorju, zabavni industriji in glasbeni industriji).

Členi -14 do 16a (zdaj 18 do 22): Pravično nadomestilo za avtorje in izvajalce

Direktiva vsebuje nekatere ukrepe za okrepitev položaja ustvarjalcev v pogodbenih razmerjih s posredniki. Člen 14 (zdaj 19) uvaja obveznost posrednikov, da imetnikom pravic zagotavljajo preglednost nad izkoriščanjem njihovih del, člen 15 (zdaj 20) pa mehanizem za prilagoditev pogodb med avtorji in izvajalci na eni strani ter založniki in drugimi pridobitelji pravic na drugi v primerih, kadar njihova dela po podpisu požanjejo veliko več uspeha, kot je bilo prvotno predvideno. Člen -14 (zdaj 18) naj bi zagotovil, da bodo avtorji in izvajalci prejeli primerno in sorazmerno plačilo za svojih njihovih del, tudi na spletu. Sorazmerno nadomestilo je lahko določeno tudi pavšalno, vendar to ne sme biti pravilo. Ta člen je pomemben mehanizem za uravnoteženje nekaterih bolj problematičnih vidikov predlagane direktive, kot sta člena 13 in 11 (zdaj 17 in 15).

Prednosti:

Mnogi avtorji in izvajalci prenesejo vse svoje pravice za vse vrste izkoriščanja svojih stvaritev in od založnikov in producentov prejmejo le enkratno ali simbolično plačilo. Samo manjšina (uspešnih) ustvarjalcev in izvajalcev se lahko pogaja o plačilu dodatnih licenčnin za spletno izkoriščanje svojih stvaritev. Direktiva predvideva, da morajo založniki in producenti del dobička, doseženega z uporabo del, deliti tudi z avtorji in izvajalci, s čimer se izboljšuje njihov pogajalski položaj.

Slabosti: 

S členom -14 (zdaj 18), kot ga je predlagal Parlament, bi se izboljšal pogajalski položaj avtorjev, ki bi lahko zahtevali delež od dobička pri izkoriščanju njihovih del (torej tudi delež od licenčnin, zbranih po členu 13 (zdaj 17)). Med pogajanji v trialogu se je besedilo spremenilo v škodo ustvarjalcev, tako da imajo sedaj ustvarjalci in izvajalci zgolj pravico dobiti “primerno in sorazmerno plačilo”, kadar licencirajo ali prenašajo svoje izključne pravice do izkoriščanja del. V recitalih je pojasnjeno, da “je sorazmerno nadomestilo lahko določeno tudi pavšalno”. Prav pavšalnim nadomestilom (ob začetnem prenosu pravic) se je Parlament želel izogniti s tem, da je predlagal uvedbo novega člena -14 (zdaj 18), katerega namen je bil, da so avtorji udeleženi pri naknadnih dobičkih iz izkoriščanja del. S končnim tekstom pa so spet omogočena plačila vnaprejšnjih pavšalov, ki so lahko tudi zgolj simbolična.

Več o tem na spletni strani Internet is for the people – pravično nadomestilo.

O pravičnem nadomestilu za avtorje in izvajalce je pisala tudi Communia v prispevku A (real) proposal to better remunarate creators is on the table and the Council wants to kill it.

Za oceno določb direktive se poglejte tudi stran Internet is for the People, kjer je analiziran predlog direktive, še preden so jo evropski zakonodajalci dokončno potrdili (torej še pred preštevilčenjem členov).