V boj proti pandemiji z odpovedjo pravici do zasebnosti?

V Evropi na področju varstva zasebnih podatkov od 25. maja 2018 velja Splošna uredba o varstvu podatkov, ki je poenotila in poostrila varstvo zasebnih podatkov. Obdelava le-teh je namreč možna le, če je izpolnjen kateri od točno določenih pogojev (glej 6. člen Splošne uredbe), pri čemer Splošna uredba predvideva številne varovalke in pravice posameznikov, s katerimi lahko nadzorujejo in omejujejo obdelavo svojih zasebnih podatkov. V luči boja proti širitvi novega koronavirusa in ob pogledu na prakse v nekaterih drugih ureditvah (tu izstopata Kitajska in Izrael), se hitro pojavi vprašanje, ali Splošna uredba s svojimi strogimi določbami preprečuje boj proti zajezitvi virusa in ali se je za ustavitev pandemije potrebno odpovedati varstvu zasebnih podatkov?

Podrobnejša analiza jasno pokaže, da temu ni tako. Splošna uredba že omogoča odstop od nekaterih strogih določb, ko gre za vprašanja nacionalne varnosti (kot je npr. pandemija). Tako uvodna izjava 16 določa, da se Splošna uredba sploh ne uporablja za vprašanja varstva temeljnih pravic in svoboščin, povezana z dejavnostmi v zvezi z nacionalno varnostjo, uvodna izjava 46 pa celo izrecno pove, da bi se morala obdelava osebnih podatkov šteti za zakonito, ko služi pomembnim razlogom v javnem interesu in življenjskim interesom posameznika, kot je na primer spremljanje epidemij in njihovega širjenja. Splošna uredba prav tako določa, da je obdelava zakonita, ko je potrebna za zaščito življenjskih interesov posameznika (člen 6/1(d)) in ko je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti (člen 6/1(e)). Skladno z določbami Splošne uredbe je dovoljena celo obdelava posebnih vrst podatkov (t.j. podatkov o etičnem ali rasnem poreklu, genetskih podatkov, biometričnih podatkov itd.), če je to potrebno za zagotovitev zdravstvene ali socialne oskrbe ali zdravljenja ali upravljanje sistemov in storitev zdravstvenega ali socialnega varstva (člen 9/2(h)) ali iz razlogov javnega interesa na področju javnega zdravja, kot je zaščita pred resnimi čezmejnimi tveganji za zdravje (člen 9/2(i)).

Ob navedenem je seveda potrebno izrecno opozoriti, da tudi zahteva po nacionalni varnosti, kot je epidemija, ne upravičuje neomejene obdelave zasebnih podatkov. Obdelava mora še vedno biti nujna, primerna in sorazmerna glede na želen cilj, pridobljeni podatki pa se prav tako ne smejo hraniti in obdelovati za katerekoli druge namene. Na to je opozorila tudi Andrea Jelinek, predsednica Evropskega odbora za varstvo podatkov v izjavi z dne 16. 3. 2020: “Pravila za varstvo zasebnih podatkov (Splošna uredba) ne omejujejo ukrepov za boj proti pandemiji koronavirusa. Vendar je potrebno ob tem poudariti, da mora upravljavec podatkov tudi v teh izrednih razmerah zagotoviti varstvo zasebnih podatkov posameznikov in zagotoviti njihovo zakonito obdelavo.” To dobro oriše situacija v Italiji, državi članici, ki je s koronavirusom najbolj prizadeta. Po besedah Antonella Sora, predsednika organa za varstvo podatkov Garante per la protezione dei dati personali, je namreč uporaba podatkov o lokaciji mobilnih telefonov za namene preverjanja, ali ljudje res ostajajo doma, dovoljena le, če gre zgolj za lokacijske podatke, ki ne razkrijejo identitete posameznikov.

Veljavni evropski predpisi že omogočajo določeno omejitev zasebnosti v kriznih časih, vendar tudi epidemija virusa, kakršni smo trenutno priča, ne upravičuje neomejenih posegov v zasebnost posameznikov.